Vse je energija in vse je eno – tudi ti in jaz… Ko gre dobro enemu, bo šlo bolje tudi drugemu in zato, tudi zato je tako pomembno držati luč, da tisti, ki pade, ne zapade v temo temveč ostane v luči, ki jo tedaj držijo drugi. In zato ptice letijo “v špic”: ena “utira”, kaže pot, druge pa sledijo; ko se vodilna utrudi, jo zamenja druga, ona pa se umakne, da si oddahne in nabere moči. Ker voditi je težko. Ta prava oblast namreč ni slast – je enormna (notranja, iz lastnih globin izvirajoča) odgovornost zase in za vse, ki (ti) sledijo… Sedim na domačem vrtu in občudujem cvetoče, dišeče buhtenje, ki me obdaja. Lepotica na sliki je čudež, ki za kratek čas zacveti le enkrat na leto. Poleg čebel in čmrljev, jo obletavam tudi jaz. Ne morem in ne morem se je nagledati in ko tako bolščim vanjo, jo slišim praviti: “Materija je mrtva stvar… je le odsev duha. Če se želimo rešiti svojih težav, bolezni itd., je treba najprej razumeti zakone duha. Ljudje ste razcepljeni, nervozni in razvrvani, brez vere in zaupanja… Me, ki nam pravite da smo samo bilke, vemo, kdo in kaj smo; ne motimo se in brez ure ali koledarja, zacvetimo ob pravem času. Vzrok bolezni ni v telesu, niti v materialnem temveč v duhovnem/duševnem svetu. Samoozdravljenja so naravna in ne čudežna – a so možna šele tedaj, ko spoznamo duhovne zakonitosti in temu prilagodimo tudi svoje življenje. Nisi bolna, samo nevedna… Utrujena od preveč “ja”jev, ko želiš ustreči in pomagati vsem, ki te cukajo za rokav. Ne rabiš več bolehati zato, da se končno oddahneš in spočiješ. Ne rabiš več “izgovorov” za to, da brez slabe vesti rečeš “ne”, izklopiš telefon in sredi belega dne z užitkom zaspiš. Takoj, ko boš naslednjič začutila vročino ali prebujajočo se bolečino, se ustavi. Izpreži in se obrni vase. Bodi tu in zdaj samo zase. Vsemogočna sila duha te bo podprla in ti takoj ljubeče ob stran stopila. Tako kot tedaj, ko si se rešila kroničnih angin, pa paralize spodnjih okončnin in so rekli, da ti ni pomoči nakar si se prepustila Duhu in v sekundi ozdravela, se spomniš? Pa ono, ko si s popolnim zaupanjem in vero položila roko na nevarno krvaveče znamenje in je izginilo – si pozabila?? Pa Vasilij, ki se to je oglasil uro pred spočetjem, pa golob na okenski polici… halooo?! Ne reci, da so se vsi ti čudeži zgodili “slučajno” ali nekomu drugemu…” Buljim v prelepe cvetove in se “budim”. Čutim mogočno ljubečo silo, ki gomazi po meni in me krepi. Primem se za spodnji del trebuha – nič, čisto nič okamenelosti ali bolečine več. Previdno pritisnem na pleksus, tja, kjer sem še malo prej, med oblačenjem zadela in zajavkala. Nič!! Bolečine ni! Vstanem strumno in lahkotno – toooooo, spet svobodna in v sebi! Hvala ti rožica, da si me spomnila na to, kar že dolgo vem: v vsakem od nas dremljejo vsemogočne sile! Le prepoznati in pravilno usmeriti jih je treba. Sem, imam in dobim lahko le to, kar mislim in v kar verjamem. Nič ni nemogoče, zato ne izgubimo poguma in ne obupajmo.