Da se ne hecam in da zelo dobro vem, kaj mi je storiti, sem na šokanten način prvič pokazala pri treh letih, ko sem (prvič) pobegnila od doma.  Zato, ker mi niso dovolili raziskovati sveta in zato, ker sem trdila, da bom – pisateljica.

Vrtci in šole so mi bili ljubi zaradi knjig, ki sem jih oboževala, sicer pa, zaradi rutine, monotonosti in ovčereje, nujno zlo, ki sem ga zato, da sem imela božji mir in lovorike na glavi, opravljala z odliko.  Imeli so me za vzorno in nadvse pridno punčko ne da bi vedeli, da sem poleg tega tudi še marsikaj drugega: pogumen revolucionar, nezlomljiva trmoglavka, dober motivator in nadvse spreten, srčen retorik. 

Izredno hitro, še pred vstopom v OŠ, mi je postalo jasno, da sta govorjena in pisana beseda enormno orodje, ki, če ga zlorabljaš, kaj hitro postane uničujoče orožje. Podobno kot misel, katere čudežno moč sem spoznala konec prvega razreda.

Z leti me je strah pred velikim srcem minil. Naučila sem se razumeti, kaj se dogaja in kaj mi srce sporoča. Skozi sanje, molitev, uvide…

Želja, da vse to povem in naučim tiste, ki se moči svojih misli, besed in vere še ne zavedajo, me je gnala nazaj med male ljudi, tja, odkoder sem prišla in kjer se je vse začelo: v moje malo, skromno Prekmurje. 

Glas, o katerem sem l. 2004 napisala knjigo, mi je rekel: »Težko bo… a vredno.« In imel je prav. Bilo je zelo hudo in zelo težko. A tudi zelo vredno. 

Moji zlati lasje so začeli dobivati patino belega zlata, moje besede pa moč in glas.  Švicarska vila se je transformirala v bajno sanjsko posestvo ob gozdu, namesto livriranega osebja imam živali, namesto bazena pa jezero.