Knjige čitam in pišem od vekomaj.
Več kot očitno je, da sem ljubezen do knjig prinesla s seboj, iz nekih prejšnjih življenj, od nekod in nekoč, kjer sem v nedogled pisala, študirala, brala. Tudi v temi, v vlažnih, hladnih in mračnih prostorih, ki jih mnogokrat sanjam. V soju sveč, včasih lantern, prekladam papirje in knjige, ki so vse okoli mene.
»Resnična pravljica« je mala knjiga velikih resnic
Na prvi pogled knjižica za otroke, v resnici pa vse kaj drugega. Gre za pripoved o Duhovni rasti, ki jo v zgodbi prikazujem s trnovo potjo. In o Notranjem glasu (v pravljici ima podobo prijaznega, dobrodušnega in nezmotljivo modrega starca), ki prebiva v vsakem od nas in ki ga (žal) vse preredko slišimo in mnogo premalo poslušamo.
Vzrok naše notranje gluhosti (in slepote) je v (pre)hitrem, (pre)lagodnem in duhovno razvrednotenem modernem, v zakone, religije in v denar ujetem življenju.
SOVJE NOČI Pogovori z Marselom
Knjigo, ki je napisana po resničnih dogodkih in je polna čudežev, ljubezni, trpljenja in sočutja, posvečam Marselu, družini in človeštvu. Tako, kot sem pri svojih treh letih vedela, da bom pisala, vem sedaj to, da bo roman »Sovje noči« poletel po vsem svetu in bo po njem posnet tudi film.
Roman je nastajal polnih 26 let. Od tedaj, ko je umrla Strina pa do tedaj, ko je umrl Marsel.
Das wahre Märchen
Knjigo sem znala držati bolje, kot žlico
Da bom pisateljica, sem govorila še predno sem znala držati pisalo in mnogo prej, preden sem znala pisati. Knjige, ki so bile malodane tako velike kot jaz, sem držala narobe in čitala, ne da bi poznala črke in ne da bi vedela, kaj v knjigi piše. Pisanja in čitanja sem se naučila z užitkom in z neverjetno lahkoto. Pravzaprav sem se tega, kar sem nekoč že počela, rabila samo spomniti…
Moja pisava je bila čudovita. Kot da bi bila narisana, kot da bi me nekoč nekje nekdo učil lepopisa? Z lahkoto sem se naučila tudi tujih jezikov, ki se mi niti malo ne zdijo tuji. Včasih v njih tudi sanjam in mnogokrat se zasačim, da v njih tudi razmišljam. Ko sem med študijem umetnostne zgodovine spontano začela brati napise na gotskih spomenikih, me je prešinilo, da sem se te pisave nekoč že učila, da sem jo v nekem prejšnjem življenju celo pisala.
Je bilo to morda nekoč v nekem samostanu? Ja, privlačijo me, samostani, meniške kute, pisarji, mir, tišina, soj sveč, kadilo, gregorijansko petje… in prazne cerkve. Cerkev je zame svetišče ko je v njej tišina… Obredi, govorjenje in množica me motijo. Kot meniha, ki je vajen miru, tišine… in samote. In res, sama sebi sem najboljša družba.
V samoti uživam in ko sem sama, nisem osamljena nikoli. Osamljenost se me polasti redko, najpogosteje pa med ljudmi, zlasti v množici tistih,
ki mislijo, da me poznajo a ne vedo niti tega, da so knjige moje življenje.
Moji spovedniki, tolažniki, učitelji, zaupniki in vzorniki.
Prebrala sem jih nekaj čez dva tisoč in izbor meni najljubših čuvam doma kot zaklad. Pišem prozo in poezijo, takšne in drugačne prispevke, članke in objave. Do zdaj sta izšli dve moji knjigi – leta 2007 Resnična pravljica, leta 2024 pa Sovje noči – Pogovori z Marselom.