Nekoč so me dali v steznik. Božansko lep iz rožnate svile, z dodano čipko in pentljami je iz mene naredil peščeno uro. Boginjo za na Jumbo plakat, ki ga je pripravljala Italijanska modna agencija. Ko naj bi si nadela še hlačne nogavice in visoke štikle, sem se začela tako smejati, da je obstal ves studio. “No, non sono piu io! Mi sento come una mucca con una sella” sem se režala tistemu, kar sem gledala v ogledalu in maskerki izročila nogavice. “Ne prenašam jih… ničesar, kar me omejuje – niti korzeta, niti modrca, niti hulahopk. Dajte me v navaden bombažni body in v gumijaste škornje – pa posnamem vse, kar želite; sicer pa adijo!” Niso mogli verjeti, da se zaradi “malo neugodja” odrekam odličnemu zaslužku in mega Jumbo plakatom od Milana do Rima – a so morali. Jarmov in (takšnih ali drugačnih) utesnjenosti ne prenašam niti danes, po 35. letih, ko še vedno (ali pa še celo mnogo bolj?) uživam v svobodi raztegljivih, prožnih Body-jev. Steznik je zame nekaj takega, kot politična stranka, država ali sistem: zategne te do amena in si te pokori do te mere, da se ne moreš ne svobodno gibati niti nadihati. Postaneš izumetničena, drugim zelo všečna figura, ki (če želi preživeti) pleše tako, kot želijo drugi (tisti, ki ti na hrbtu, daleč za tvojimi očmi, steznik zategujejo, vežejo, včasih za tolažbo celo malo zrahljajo, pa spet zategnejo, zavežejo). Viva la liberta!
Na prvi pogled knjižica za otroke, v resnici pa vse kaj drugega. Gre za pripoved o Duhovni rasti, ki jo v zgodbi prikazujem s trnovo potjo. In o Notranjem glasu (v pravljici ima podobo prijaznega, dobrodušnega in nezmotljivo modrega starca), ki prebiva v vsakem od nas in ki ga (žal) vse preredko slišimo in mnogo premalo poslušamo.
Vzrok naše notranje gluhosti (in slepote) je v (pre)hitrem, (pre)lagodnem in duhovno razvrednotenem modernem, v zakone, religije in v denar ujetem življenju.
Knjiga je na voljo v nemškem jeziku.
Na prvi pogled knjižica za otroke, v resnici pa vse kaj drugega. Gre za pripoved o Duhovni rasti, ki jo v zgodbi prikazujem s trnovo potjo. In o Notranjem glasu (v pravljici ima podobo prijaznega, dobrodušnega in nezmotljivo modrega starca), ki prebiva v vsakem od nas in ki ga (žal) vse preredko slišimo in mnogo premalo poslušamo.
Vzrok naše notranje gluhosti (in slepote) je v (pre)hitrem, (pre)lagodnem in duhovno razvrednotenem modernem, v zakone, religije in v denar ujetem življenju.
Knjigo, ki je napisana po resničnih dogodkih in je polna čudežev, ljubezni, trpljenja in sočutja, posvečam Marselu, družini in človeštvu. Tako, kot sem pri svojih treh letih vedela, da bom pisala, vem sedaj to, da bo roman »Sovje noči« poletel po vsem svetu in bo po njem posnet tudi film.
Roman je nastajal polnih 26 let. Od tedaj, ko je umrla Strina pa do tedaj, ko je umrl Marsel. Svoj fokus usmerjam v raziskovanje duha-duše-misli-srca in se poglabljam v svetove onkraj (zame izredno omejenega) človeškega uma. Neverjeten spomin, sposobnost v sanjah videti prihodnost in fascinacijo prehodov v druge dimenzije sem zaradi strahu in sramu, “kaj bodo rekli drugi”, skrivala do l. 2023, ko se je zgodil grozljiv umor. Bolečina ob izgubi mojega ljubega nečaka, ki je kot eden redkih vedel za mojo skrivnost in ki sem mu dva tedna pred srhljivo smrtjo obljubila, da bom “nikoli dokončano knjigo čudežev” po 26. letih pisanja končno le dokončala, me je pahnila v brezno blodnjav razpetih med življenjem in smrtjo.
Moreč misterij nečakove mučeniške smrti se je s pomočjo pisanja in pogovorov z ljubim Marselom, transformiral v osvobajajoče sočutje – v spoznanje in prepričanje o najvišji obliki ljubezni do vseh in vsakogar: vsi smo eno, vse je eno …
