Obdobje največje žalosti je lahko obdobje največje preobrazbe.
Dokler živimo lagodno, udobno, (pre)lahko, se ubadamo z neumnostmi.
Zapravljamo življenje za minljive plehkosti in zdolgočaseni zganjamo cirkus.
Da se zamotimo, omamimo.
Stopiti iz cone udobja je strah, pred katerim bežimo če je treba po vseh štirih.
Tako, kot pred bolečino in žalostjo.
Zato jih toliko vztraja v zlaganih zakonih; zato jih toliko nezadovoljnih hodi v službo – misel na bolečino, ki bi sledila odpovedi ali ločitvi je namreč hujša od vsakodnevnega “ustaljenega” trpljenja.
Pa je vredno?
Bolečina namreč ni zato, da bi nas naredila slabše, še bolj nesrečne ali žalostne – bolečina je zgolj zato, da nas naredi bolj čuječe, bolj budne, bolj žive.
Bolj ko nas nekaj boli in prej ko smo stisnjeni v kot, prej se lahko “zbudimo”, zrastemo, spremenimo.
Je zato, da se zavemo.
Ko pa se zavemo, bolečina/nesreča izgine.
Na prvi pogled knjižica za otroke, v resnici pa vse kaj drugega. Gre za pripoved o Duhovni rasti, ki jo v zgodbi prikazujem s trnovo potjo. In o Notranjem glasu (v pravljici ima podobo prijaznega, dobrodušnega in nezmotljivo modrega starca), ki prebiva v vsakem od nas in ki ga (žal) vse preredko slišimo in mnogo premalo poslušamo.
Vzrok naše notranje gluhosti (in slepote) je v (pre)hitrem, (pre)lagodnem in duhovno razvrednotenem modernem, v zakone, religije in v denar ujetem življenju.
Knjiga je na voljo v nemškem jeziku.
Na prvi pogled knjižica za otroke, v resnici pa vse kaj drugega. Gre za pripoved o Duhovni rasti, ki jo v zgodbi prikazujem s trnovo potjo. In o Notranjem glasu (v pravljici ima podobo prijaznega, dobrodušnega in nezmotljivo modrega starca), ki prebiva v vsakem od nas in ki ga (žal) vse preredko slišimo in mnogo premalo poslušamo.
Vzrok naše notranje gluhosti (in slepote) je v (pre)hitrem, (pre)lagodnem in duhovno razvrednotenem modernem, v zakone, religije in v denar ujetem življenju.
Knjigo, ki je napisana po resničnih dogodkih in je polna čudežev, ljubezni, trpljenja in sočutja, posvečam Marselu, družini in človeštvu. Tako, kot sem pri svojih treh letih vedela, da bom pisala, vem sedaj to, da bo roman »Sovje noči« poletel po vsem svetu in bo po njem posnet tudi film.
Roman je nastajal polnih 26 let. Od tedaj, ko je umrla Strina pa do tedaj, ko je umrl Marsel. Svoj fokus usmerjam v raziskovanje duha-duše-misli-srca in se poglabljam v svetove onkraj (zame izredno omejenega) človeškega uma. Neverjeten spomin, sposobnost v sanjah videti prihodnost in fascinacijo prehodov v druge dimenzije sem zaradi strahu in sramu, “kaj bodo rekli drugi”, skrivala do l. 2023, ko se je zgodil grozljiv umor. Bolečina ob izgubi mojega ljubega nečaka, ki je kot eden redkih vedel za mojo skrivnost in ki sem mu dva tedna pred srhljivo smrtjo obljubila, da bom “nikoli dokončano knjigo čudežev” po 26. letih pisanja končno le dokončala, me je pahnila v brezno blodnjav razpetih med življenjem in smrtjo.
Moreč misterij nečakove mučeniške smrti se je s pomočjo pisanja in pogovorov z ljubim Marselom, transformiral v osvobajajoče sočutje – v spoznanje in prepričanje o najvišji obliki ljubezni do vseh in vsakogar: vsi smo eno, vse je eno …
