Počitnice

Ne, nikamor nismo šli.

Počitnice smo preživeli doma – na pravih počitnicah: brez stresa zaradi pakiranja kovčkov, brez skrbi, kako in komu zaupati grunt in živali medtem, ko smo zdoma, brez nerviranja glede tisoč in ene reči.

Z nami so doma ostali tudi živci in denar 😉

Pa mnogo časa, ki smo ga namenili guncanju pod lipo, spanju pod zvezdami, obedovanju pod milim nebom in smehu do ušes!

Me včeraj pokliče znanec, ki naj bi jutri prišel na terapijo:

“Ti, ne bo me, dajva prosim prestavit’.”

“Ni problema… je kaj narobe?” vprašam, ko slišim frekvenco njegovega glasu.

“Ma… znorel bom! Še en posran dopust. Z ženo sva se skregala, otroka pa vsak po svoje: en je zbolel, drug pa tečnari. Namesto petih zvezdic imamo celo štalo” je rohnel. “Se mi zdi, da se vam to pogosto dogaja…” previdno navržem. “Ma ja, vedno isto. Žena izbira nobel lokacije, enkrat z letalom drugič s križarko, tretjič v tem ali onem hotelu, češ, da bo “tokrat pa fajn”. A ne – vsakič kaos! Živčnost, cel čas ena sama živčnost… in potem se skregani in crknjeni vrnemo v razmetano, nastlano hišo na grunt s travo do kolen…” je vedno bolj utrujen sogovornik stišal svoj glas. Ni edini in hmmm, pravzaprav gre za sindrom “pobega modernega človeka”: garanje v stresnem domačem okolju za sanje o življenju (ali vsaj nekajdnevnem dopustu kot nadomestku sanjskega življenja) nekje tam, kjer stresa ni. In potem se zgodi nikoli končana dirka v hrčkovem kolesu: več dela, več stresa, več denarja, večja izgorelost, nemir in živčnost, večja potreba po pobegu, počitku, dopustu, posledično večja potreba po denarju, zaslužku žene v še več dela in stresa itn. itd. Ringišpil se vrti vedno bolj in vedno bolj nevarno, moderne ljudi pa vedno bolj meče in vedno pogosteje izpljune. Razen če sestopimo. Izstopimo in se pod domače drevo uležemo.

Odzivi bralcev

Izsek iz intervjuja o knjigi Sovje noči: odziv ene izmed bralk.

Das wahre Märchen

Na prvi pogled knjižica za otroke, v resnici pa vse kaj drugega. Gre za pripoved o Duhovni rasti, ki jo v zgodbi prikazujem s trnovo potjo. In o Notranjem glasu (v pravljici ima podobo prijaznega, dobrodušnega in nezmotljivo modrega starca), ki prebiva v vsakem od nas in ki ga (žal) vse preredko slišimo in mnogo premalo poslušamo.

Vzrok naše notranje gluhosti (in slepote) je v (pre)hitrem, (pre)lagodnem in duhovno razvrednotenem modernem, v zakone, religije in v denar ujetem življenju.

Knjiga je na voljo v nemškem jeziku.

»Resnična pravljica« je mala knjiga velikih resnic

knjige-image

Na prvi pogled knjižica za otroke, v resnici pa vse kaj drugega. Gre za pripoved o Duhovni rasti, ki jo v zgodbi prikazujem s trnovo potjo. In o Notranjem glasu (v pravljici ima podobo prijaznega, dobrodušnega in nezmotljivo modrega starca), ki prebiva v vsakem od nas in ki ga (žal) vse preredko slišimo in mnogo premalo poslušamo.

Vzrok naše notranje gluhosti (in slepote) je v (pre)hitrem, (pre)lagodnem in duhovno razvrednotenem modernem, v zakone, religije in v denar ujetem življenju.

SOVJE NOČI Pogovori z Marselom

knjige-image-2

Knjigo, ki je napisana po resničnih dogodkih in je polna čudežev, ljubezni, trpljenja in sočutja, posvečam Marselu, družini in človeštvu. Tako, kot sem pri svojih treh letih vedela, da bom pisala, vem sedaj to, da bo roman »Sovje noči« poletel po vsem svetu in bo po njem posnet tudi film.

Roman je nastajal polnih 26 let. Od tedaj, ko je umrla Strina pa do tedaj, ko je umrl Marsel. Svoj fokus usmerjam v raziskovanje duha-duše-misli-srca in se poglabljam v svetove onkraj (zame izredno omejenega) človeškega uma. Neverjeten spomin, sposobnost v sanjah videti prihodnost in fascinacijo prehodov v druge dimenzije sem zaradi strahu in sramu, “kaj bodo rekli drugi”, skrivala do l. 2023, ko se je zgodil grozljiv umor. Bolečina ob izgubi mojega ljubega nečaka, ki je kot eden redkih vedel za mojo skrivnost in ki sem mu dva tedna pred srhljivo smrtjo obljubila, da bom “nikoli dokončano knjigo čudežev” po 26. letih pisanja končno le dokončala, me je pahnila v brezno blodnjav razpetih med življenjem in smrtjo.

Moreč misterij nečakove mučeniške smrti se je s pomočjo pisanja in pogovorov z ljubim Marselom, transformiral v osvobajajoče sočutje – v spoznanje in prepričanje o najvišji obliki ljubezni do vseh in vsakogar: vsi smo eno, vse je eno …