Ravnovesje odraža zdravje.
Bolj kot smo “zbalansirani”, bolj smo zdravi, zadovoljni, uspešni, srečni.
Vsakič, ko je nečesa premalo ali preveč (hrana, delo, zabava, pozornost, denar, čas, pritisk, mir, odgovornost, pohvala, kazen, nagrada…) nastane problem.
Oče, ki ne zmore pohvaliti otroka, je v tako hudem (lastnem) neravnovesju, da debalansira še otroka.
Dete, ki odrašča v neravnovesju, bo disbalans (npr. pomanjkanje pohvale) skušalo uravnavati s pretiravanjem: s pretirano pridnostjo, poslušnostjo, ponižnostjo, delavnostjo, skromnostjo itd. – zato, da bi končno dobil pohvalo/potrditev ali pa nasprotno, s pretiranim uporništvom, jezikanjem, zabušavanjem, “luzerstvom” ipd.
Ponavljajoče se pretiravanje vodi v odvisnost – kemično (alkohol, tobak, kofein, sladkor idr. “droge”) ali nekemično (igre na srečo, računalniške igre, ekran, seks, pornografija, verski fanatizem in druge ponavljajoče se določene oblike vedenja, ki odvisnega “tolažijo, pomirjajo, vznemirjajo”… in ki ga, ko tistega, od česa je odvisen nima, delajo nemirnega, zmedenega, prestrašenega, jeznega, žalostnega, napadalnega, praznega…
Odvisni smo lahko od nakupovanja, hrane, kajenja, čiščenja, reda, molitve, meditacije, dela… ali pa od odnosa, človeka ali predmeta. Eden prvih znakov disbalansa je nepriznavanje in/ali neprepoznavanje odvisnosti.
Zaslepljenost odvisnežu preprečuje videti/vedeti kako in s čim pretirava, tako kot mu potlačena bolečina, ki ga žene v disbalans, preprečuje videti vzrok (očetova nezmožnost, da bi pohvalil otroka), zakaj je zapadel v neravnotežje, ki ga skuša rešiti s to ali ono odvisnostjo. Ne vedno, mnogokrat pa ja, odraža fizično ravnovesje tudi naš notranji, psihično-čustveni balans.
Lastovka ali pa obuvanje nogavic stoje, tako da je noga, na kateri stojimo, povsem iztegnjena, noga, ki jo obuvamo, pa čimbolj visoko pokrčena in čimbliže trupu – če nas pri teh dveh vajah ne meče, potem smo najverjetneje “stabilni” tudi znotraj. Za preverjanje naše notranjosti nam lahko služijo tudi naše odvisnosti – to je tisto, brez česar ne moremo, nočemo ali ne znamo živeti.
Na prvi pogled knjižica za otroke, v resnici pa vse kaj drugega. Gre za pripoved o Duhovni rasti, ki jo v zgodbi prikazujem s trnovo potjo. In o Notranjem glasu (v pravljici ima podobo prijaznega, dobrodušnega in nezmotljivo modrega starca), ki prebiva v vsakem od nas in ki ga (žal) vse preredko slišimo in mnogo premalo poslušamo.
Vzrok naše notranje gluhosti (in slepote) je v (pre)hitrem, (pre)lagodnem in duhovno razvrednotenem modernem, v zakone, religije in v denar ujetem življenju.
Knjiga je na voljo v nemškem jeziku.
Na prvi pogled knjižica za otroke, v resnici pa vse kaj drugega. Gre za pripoved o Duhovni rasti, ki jo v zgodbi prikazujem s trnovo potjo. In o Notranjem glasu (v pravljici ima podobo prijaznega, dobrodušnega in nezmotljivo modrega starca), ki prebiva v vsakem od nas in ki ga (žal) vse preredko slišimo in mnogo premalo poslušamo.
Vzrok naše notranje gluhosti (in slepote) je v (pre)hitrem, (pre)lagodnem in duhovno razvrednotenem modernem, v zakone, religije in v denar ujetem življenju.
Knjigo, ki je napisana po resničnih dogodkih in je polna čudežev, ljubezni, trpljenja in sočutja, posvečam Marselu, družini in človeštvu. Tako, kot sem pri svojih treh letih vedela, da bom pisala, vem sedaj to, da bo roman »Sovje noči« poletel po vsem svetu in bo po njem posnet tudi film.
Roman je nastajal polnih 26 let. Od tedaj, ko je umrla Strina pa do tedaj, ko je umrl Marsel. Svoj fokus usmerjam v raziskovanje duha-duše-misli-srca in se poglabljam v svetove onkraj (zame izredno omejenega) človeškega uma. Neverjeten spomin, sposobnost v sanjah videti prihodnost in fascinacijo prehodov v druge dimenzije sem zaradi strahu in sramu, “kaj bodo rekli drugi”, skrivala do l. 2023, ko se je zgodil grozljiv umor. Bolečina ob izgubi mojega ljubega nečaka, ki je kot eden redkih vedel za mojo skrivnost in ki sem mu dva tedna pred srhljivo smrtjo obljubila, da bom “nikoli dokončano knjigo čudežev” po 26. letih pisanja končno le dokončala, me je pahnila v brezno blodnjav razpetih med življenjem in smrtjo.
Moreč misterij nečakove mučeniške smrti se je s pomočjo pisanja in pogovorov z ljubim Marselom, transformiral v osvobajajoče sočutje – v spoznanje in prepričanje o najvišji obliki ljubezni do vseh in vsakogar: vsi smo eno, vse je eno …
