“Stari in mladi niso za skup” je govorila (in govori še danes) moja mama.

In ima prav.

Z industrializacijo se je porušil prejšnji, dolga stoletja (širom sveta) uveljavljen način življenja, ko je več generacij pod skupno streho pomenilo tudi večjo in lažjo možnost preživetja: majhni in veliki so skupaj delali, jedli in molili, skupaj so se veselili a tudi jezili, žalostili, prepirali.

Beseda “skupaj” je pomenila prednost, neke vrste tolažbo in moč.

Z razmahom tovarn in ostalih masovnih možnosti zaposlovanja, potrošništva in t.im. modernega življenja, pa je besedo “skupaj” začela izpodrivati beseda “sam”.

Otroci so postali luksuz, ostareli pa breme.

Tradicionalno večgeneracijsko sobivanje pod isto streho se je izkazalo za  nezdružljivo s hitrim, v materialistično pehanje usmerjenim življenjem.

Naši mami, zelo pragmatični, racionalni, odločni in pogumni ženski, je že pred pol stoletja postalo jasno, da bo, če ne želimo, da se človeštvu sfuzla, treba najti nov model življenja.

Habjaniči smo se leta 1969 odločili za “vsak zase, a trdno povezani” in dokazali, da zadeva odlično deluje!

Oče in mama, tedaj 20 in 22 letna mlada človeka, željna sveta, napredka, sprememb in svobode, sta z enim zdrajsanim kufrom, plastično vrečko in s cekrom, v katerem sem ležala jaz, šla s trebuhom za kruhom – stran od staršev, katerih hiša je bila dovolj velika, da bi bili v njej vsi.

Kot mnogi njuni sovrstniki, sta šla skozi pekel revščine – a za razliko od večine drugih, sta ga zgurala zadovoljna in svobodna!

Samozavest, ki jih pridobiš iz izkušenj in premaganih ovir, ki jih prebrodiš sam in brez staršev, brez podedovane parcele ali hiše, je neprecenljiva!!!

Moč, ki klije iz spoznanja, da si sam svoj gazda, svoj lastni spovednik in tožnik hkrati, je nepopisna!

Od ponedeljka do petka, vsak teden jovo na novo, sta se v “modernem svetu” borila za svojo malo družinico, vsak vikend pa za v tradicionalnem okolju živeče starše.

Ne samo mama in oče, tudi midva z bratom, smo ob vikendih pomagali starim staršem – enkrat smo se delovno oblečeni peljali k maminim, drugič k očetovim staršem in pomagali, kjer je bilo potrebno: po hiši, v hlevu, vinogradu, vrtu, sadovnjaku, na njivah.

Nemalokrat mi je švic po riti tekel in nemalokrat sem klela travnike, ki jim ni bilo videti konca, ko smo po vročini obračali in sušili seno z lesenimi rasujami.

Še sreča, da so bile pri hiši krave in sem si izborila pravico, da jih vprežene v lesen voz vodim jaz 🙂

Zgarani smo bili vsi – a tako zadovoljni, da nas sreča preveva še zdaj!

Volk sit in koza cela bi lahko poimenovala način življenja, ki smo ga in ga še vedno z zadovoljstvom živimo.

Sedaj že četrto generacijo!

Stari starši so bili hvaležni za pomoč in presrečni, ker so videli/vedeli/čutili, da so pomembni in čeprav ostareli, nekomu dragoceni.

Starša pa, čeprav mnogokrat na smrt izčrpana, notranje tako zelo izpolnjena in zadovoljna, ker je vse, kar sta ustvarila bilo plod njunega dela, iznajdljivosti in marljivosti, da ju mnogi nejeverno (še danes) sprašujejo:

“Pa kako vama rata? Od kod vama vsa ta energija, kako le zmoreta?”

Skrivnost je v zadovoljstvu.

V tistem notranjem, skritem, večno prisotnem občutku, ki te polni z močjo, žarom in iskro, izvirajočo iz zadovoljnega, izpolnjenega srca!

Brez tega je življenje muka in ni vredno niti počenega groša.

Če bi moja starša obvisela pri svojih starših, v njihovi hiši in na njihovem gruntu, bi bila najverjetneje tako zagrenjena, kot je zagrenjena večina tistih, ki to storijo.

Mnogo ljudi namreč ostane “doma” zato, “ker je lažje”, “ker bi sicer hiša ostala prazna”, “ker starši tako želijo/pričakujejo/zahtevajo”, “ker je za starše potrebno skrbeti”, ker…

Seveda je škoda, ker hiše samevajo – a je o tem treba razmišljati tedaj, ko jih zidamo. Čemu ogromne bajturine?

Mar zato, da se skregani družinski člani lažje skrijejo drug pred drugim?

Seveda je finančno mnogo lažje, če mladim ni potrebno kupiti ne parcele in ne cigla – a je stvar vsakega posameznika, kaj mu več pomeni: plačati bivališče z lastnim delom prigaranim denarjem ali z izgubljenimi in razcefranimi živci?

Logično, da je za ostarele ali bolne treba skrbeti – a ne tako, da zaradi preračunljivosti, lenobe itd. ostanemo pod skupno streho in potem nažiramo sebe in starše (ali obratno) do onemoglosti, se prepiramo, sovražimo in izčrpavamo.

Odnosi, čustva, psiha so neprimerno dragocenejši kot so kvadratni metri ali bančna posojila.

Med svojim terapevtskim delom srečujem toliko čustveno bolnih, medsebojno sovražno nastrojenih družin, da je že strašljivo.

Pod skupno streho se odvijajo vojne med tistimi, ki bi si morali biti najbližji!

In potem se čudimo, zakaj toliko vojn, sovraštva in zla na svetu.

V Sovjih nočeh razlagam, da je družina celica, družba pa organ.  Brez zdravih celic, ne more biti zdrav niti organ, logično ali mar ne?

Pometati, dragi moji, pometati je treba vedno začeti pri sebi, pod svojim pragom: v svoji notranjosti, v svojem partnerskem odnosu, v svoji družini, domu…

Kot dvanajstletni deklici mi je bilo kristalno jasno, da želim čimprej na svoje.

Da s svojim delom, znanjem, uspehom, pa čeravno  na lastnih napakah, pridem do lastnega kruha, doma, družine.

Niti na kraj pameti ni ne meni ne bratu padlo, da bi se “prištulila” staršem in na gruntu, ki sta ga onadva prigarala, hvatala krivine ter kot kukavica v tujem gnezdu, odlagala svoje mladiče.

Vse, kar nekdo ustvari, je treba spoštovati in ne samoumevno jemati ali si to celo lastiti.

Če bi ostala pri starših, bi nikoli ne bila oz. (p)ostala jaz.

Zame so starši in njihov dom, sveti ter kot taki z moje strani nadvse spoštovani.

S staršema preživim ogromno časa, oba z bratom sva jima na razpolago podnevi in ponoči a mi niti na misel ne pride, da bi v njuni hiši delala kaj po svoje, jima kaj svojega vsiljevala, zahtevala, pričakovala.

Njun dom je NJUN raj in želim, da v njem živita tako, kot to njima paše.

Za moj (ali katerikoli drug) dom velja seveda enako in upam, da je zdaj bolj jasno, zakaj tudi jaz zagovarjam mamino, v prvem stavku zapisano modrost.

Ne zaradi egoizma ali sebičnosti, kot se morda komu zdi, temveč ravno nasprotno: zaradi ljubezni in sočutja.

Dediščina, ki jo otrok  rabi, so ljubezen in vzor iskrenosti, delavnosti, odgovornosti, sočutja…

Naučiti ga čutiti (sebe in druge), videti in ljubiti delo, ga vzpodbuditi k iskanju rešitev in opogumiti poleteti iz gnezda ter biti to, kar je,  je blagoslov in največja zapuščina.

Ne dajajte otroku zidov, raje mu podarite znanje in veselje za to, da se reši (lastnih in tujih) strahov, okov…

Ob sebi držati in si lastiti, usmerjati ali omejevati odraslega otroka je enako narobe kot odrivati, ignorirati ali zanemarjati bolnega/ostarelega človeka.

Oboje je znak nezrelega in/ali egoističnega ravnanja, ki ga mnogi maskirajo z izjavami: “Vse sem naredil za svojega otroka, celo življenje sem garal zanj in si odtrgoval od ust samo zato, da njemu ne bo treba trpeti. Vse mu dam, hišo, avto… samo da ostane doma!”

Meni se ob takih in podobnih izjavah pokonci postavijo lasje.

Smilijo se mi oboji – starši, ki to počno in otroci, ki se temu ne uprejo.

To, kar počno in eni in drugi, ni naravno, niti normalno – a je žal marsikje splošno veljavno.

Sistem rabi nesposobne, nesamostojne in mehkužne ljudi, ki jih vodi strah – ta način vzgoje in odnosa med otroci in starši, ko vse temelji na pričakovanjih in zahtevah, egoizmu ali celo izsiljevanju, je naravnost idealen za produciranje in povečevanje odvisnosti, zagrenjenosti in apatičnosti med ljudmi.

Osebno menim, da so novorojeni in majhni otroci dandanes mnogo prehitro “odtrgani” od svojih mam/očetov (jasli, vrtec) s čimer se že navsezgodaj vanje zarežejo strah, občutek izgube in nemir, kar ustvari strašno kilave temelje za nadaljnji otrokov razvoj.

V mnogih primerih je ravno v tem iskati vzroke kasnejšega oklepanja staršev in nezmožnost rezanja popkovine med starši in odraslimi otroci, ki prepozno ali pa nikoli, ne zmorejo oditi na svoje.

Mnogo takih otrok je t.im. “pudingov”, ki samo čakajo, pričakujejo, zahtevajo, namesto da bi ustvarjali in bili aktivni/odločni sooblikovalci svojega življenja.

Notranja napetost, nezadovoljstvo, jeza, bes, lahko tudi zamera do (omejujočih, posesivnih, pričakujočih…) družinskih članov so povod za tolažbo s hrano, alkoholom itd., nemalokrat pa vse to vodi v agresijo, hude bolezni in razžirajoče sovraštvo, skrito za lepo pošlihtanimi fasadami domov.

Igranje urejene “happy family” je v Sloveniji nacionalni šport.

Teh igric se jaz ne grem in tulim, kar mnogim ni niti malo všeč: mladi naj čimprej odidejo na svoje (bivanje v internatu ali študentskem domu je odlična vaja), stari pa naj svoje potomce pri tem vzpodbujajo.

Tistim, ki so se za otroke odločili zato “da bo na stara leta nekdo zanje skrbel” in pa oni, ki jim je pomembno, da se njihovo premoženje ne izgubi, se slabo piše.

Skoraj zagotovo jih (zaradi preračunljivosti, sebičnosti in nevednosti) čakajo hladni ali celo sovražni družinski odnosi.

Za dobre odnose so pač potrebni čisti računi – to pa pomeni, da vsak plača kar si prikliče, zasluži in naroči. 😉

Ali povedano na kratko:

vse se vrača, vse se plača.