Kot srne

Če bi bili kot srne, bi se hitreje učili in manj trpeli.

Shodili bi takoj in ne šele po (približno letu dni trajajočih) padcih, solzah in poškodbah.

Srnici je dovolj ena sama slaba izkušnja pa že ve, da je ni pametno ponoviti in je zato ne rabi več.

Pri nas ljudeh, “pametnih, visoko razvitih” bitjih pa je stanje  drugačno.

Ponavljamo napake, včasih celo zavestno ali hote, pa nam trpljenja, padcev in solz še ni dovolj.

Rabimo ponavljanje, mnogokrat celo vseživljenjske ponovitve, da pridemo do streznitve.

Glede navad, odnosov, zdravja, kariere…

Biksamo in kiksamo tako dolgo, da se bodisi spremenimo in odrešimo, bodisi povsem otopimo ali dokončno izgubimo. Za to, da bi nam bilo bolje, kot nam je, je nujno potrebna sprememba.

Klik v glavi in korak v drugo smer.

Srne s tem nimajo težav.

Vedo da je biti (ostati) na enem mestu smrt in da je življenje konstantna sprememba.

Premik – naprej ali (včasih celo) nazaj, je tisti, ki nas ohranja žive.    Voda, kri, srce, misel ali dih – vse je živo le tedaj in tako, kako in koliko se giblje.

Ko karkoli od tega zastane, nastopi smrt.

Še otrok ve, da voda, ki stoji, zasmrdi in bolezen ali smrt porodi!

Oklepamo se mrtvih ali bolnih odnosov, izčrpavajočih služb in uničujočih nas navad – samo zato, ker nas je strah! Bojimo se spremembe, bojimo se komentarjev in sodb drugih, bojimo se ponovne bolečine, padca, poraza ali zmote.

Strah nas je vsega – tudi samih sebe.

Zato večina vztraja – v slabem, neizpolnjujočem odnosu, okolju ali navadah. “Naj bo… to mi je usojeno” pravijo mnoge razočarane, zlomljene, od hudega utrujene duše.

Vdajo se v “kruto usodo” in samo čakajo, da se zgodi čudež in jih kdo odreši. Ne vedo, da se njihova usoda kaže v njihovih željah: če si, ko smo v zvezi s hladnim, diktatorskim ali preračunljivim partnerjem, želimo ljubečega, pozornega, čustvenega partnerja, ki nas bo videl, slišal in čutil, tedaj je to znak, da nam tak srčni partner tudi dejansko pripada. Vesolje nam preko naših želja sporoča, kaj nas čaka – ČE naredimo korak in se premaknemo! Brez premika, spremembe in morebitnih padcev pač ni napredka. Ni slabih partnerjev – in srne to vedo. Vsak partner je pravi partner – zato, da zrastemo, se spremenimo, premaknemo. Večina človeških partnerskih odnosov je neharmoničnih. To so odnosi, kjer je eden “parazit”, drugi pa “gostitelj”. Parazit (na tisoč in en način) žre gostitelja, ta pa počasi hira, se suši in umira. Parazit brez gostitelja ne more živeti a tega seveda ne prizna in igra vlogo vsevednega komandanta, ki je pri hiši ta glavni. Dokler gostitelj nasilje prenaša, je “vse v redu” in skupnost “funkcionira”.

Ko pa se gostitelj začne zavedati svojega “copatarstva” in vloge žrtve, ki ga vedno bolj zasužnjuje, dela bolnega in praznega, pa – če se parazit ne zave svojega početja, nastane strašna “štala”.

Parazit si namreč gostitelja lasti in smatra, da je njun odnos dober ter povsem normalen. Gostitelja ne izpusti in se ga oklepa ne glede na njegove prošnje, stokanje ali hiranje. Dokler dva v odnosu igrata vlogi nasilnež-žrtev, harmonije v odnosu ni in je ne more biti, saj sta so-odvisna in je tak tudi njun odnos.

Za harmonijo v odnosu sta potrebni  sočutje in svoboda obeh, ne pa podrejenost enega in nadrejenost drugega.

Ne gre, enostavno ne funkcionira.

V trenutku, ko eden iz so-odvisnega odnosa neha igrati svojo vlogo, zveza razpade. V hipu, ko žrtev neha biti kimajoča in klecajoča figura, se nasilnež zamaje. Brez žrtve začne izgubljati moč in indentiteto, zato ponavadi tedaj obrne ploščo in nasilnež “čudežno” postane prijazen. Za to, da namami žrtev nazaj, v njeno staro vlogo. Če se žrtev ne vrne,   nastopi (največkrat) nasilje. Še hujše, kot prej in tu, na tej stopnji, se zgodijo fizični napadi, grožnje, zločini. Tisti ta bolj fini udarijo pa z maščevanjem, izsiljevanjem, psihičnim terorjem, obtoževanjem, s tožbami ipd. Ko/če žrtev uspe pobegniti, nemalokrat odide brez vsega. Samo zato, da bi ne drezala v osje gnezdo in samo zato, da si reši golo kožo. Večina so-odvisnih odnosov se žal nikoli ne konča ali pa se končajo tragično. Sama sem dala skozi dva taka odnosa. Preživela sem kalvarijo, ki je trajala 20 let. A je bilo vredno. Zelo zelo vredno. Če bi ostala v so-odvisnih odnosih, me že dolgo ne bi bilo več. Niti mene, niti otroka. Imejte se radi in naj vam bodo za vzor – srne!

Odzivi bralcev

Izsek iz intervjuja o knjigi Sovje noči: odziv ene izmed bralk.

Das wahre Märchen

Na prvi pogled knjižica za otroke, v resnici pa vse kaj drugega. Gre za pripoved o Duhovni rasti, ki jo v zgodbi prikazujem s trnovo potjo. In o Notranjem glasu (v pravljici ima podobo prijaznega, dobrodušnega in nezmotljivo modrega starca), ki prebiva v vsakem od nas in ki ga (žal) vse preredko slišimo in mnogo premalo poslušamo.

Vzrok naše notranje gluhosti (in slepote) je v (pre)hitrem, (pre)lagodnem in duhovno razvrednotenem modernem, v zakone, religije in v denar ujetem življenju.

Knjiga je na voljo v nemškem jeziku.

»Resnična pravljica« je mala knjiga velikih resnic

knjige-image

Na prvi pogled knjižica za otroke, v resnici pa vse kaj drugega. Gre za pripoved o Duhovni rasti, ki jo v zgodbi prikazujem s trnovo potjo. In o Notranjem glasu (v pravljici ima podobo prijaznega, dobrodušnega in nezmotljivo modrega starca), ki prebiva v vsakem od nas in ki ga (žal) vse preredko slišimo in mnogo premalo poslušamo.

Vzrok naše notranje gluhosti (in slepote) je v (pre)hitrem, (pre)lagodnem in duhovno razvrednotenem modernem, v zakone, religije in v denar ujetem življenju.

SOVJE NOČI Pogovori z Marselom

knjige-image-2

Knjigo, ki je napisana po resničnih dogodkih in je polna čudežev, ljubezni, trpljenja in sočutja, posvečam Marselu, družini in človeštvu. Tako, kot sem pri svojih treh letih vedela, da bom pisala, vem sedaj to, da bo roman »Sovje noči« poletel po vsem svetu in bo po njem posnet tudi film.

Roman je nastajal polnih 26 let. Od tedaj, ko je umrla Strina pa do tedaj, ko je umrl Marsel. Svoj fokus usmerjam v raziskovanje duha-duše-misli-srca in se poglabljam v svetove onkraj (zame izredno omejenega) človeškega uma. Neverjeten spomin, sposobnost v sanjah videti prihodnost in fascinacijo prehodov v druge dimenzije sem zaradi strahu in sramu, “kaj bodo rekli drugi”, skrivala do l. 2023, ko se je zgodil grozljiv umor. Bolečina ob izgubi mojega ljubega nečaka, ki je kot eden redkih vedel za mojo skrivnost in ki sem mu dva tedna pred srhljivo smrtjo obljubila, da bom “nikoli dokončano knjigo čudežev” po 26. letih pisanja končno le dokončala, me je pahnila v brezno blodnjav razpetih med življenjem in smrtjo.

Moreč misterij nečakove mučeniške smrti se je s pomočjo pisanja in pogovorov z ljubim Marselom, transformiral v osvobajajoče sočutje – v spoznanje in prepričanje o najvišji obliki ljubezni do vseh in vsakogar: vsi smo eno, vse je eno …