Kot jajce jajcu.

Moj oče in jaz.

V dobrem in slabem.

Od malega naprej poslušam, kako zelo sva si podobna: oba vedno nasmejana in za hece, zelo norčava in v nenehnem prizadevanju, da osrečiva in pomagava drugim, pa oba (kot kaže) za ta svet preobčutljiva, preranljiva, preodgovorna, prečustvena cmeravčka, ki se za druge boriva kot leva, zase postaviti pa se ne znava, naju je sram ali pa je težava preprosto v tem, da se niti ne spomniva potarnati, da naju kaj boli, da naju je strah, da ne zmoreva itd.

Kot da sva na svetu (samo) zato, da služiva, pomagava, rešujeva…

Veliko vas je presenečenih nad tem, kar sem napisala prejšnjič: da boleham.

Že od majhnega.

Oba z mojim papanom imava KVČB (kamor spada tudi Crohnova bolezen), ki sodi med najtežje bolezni sodobnega časa.

Zakaj tega nisem nikoli omenila?

Zato, ker si ne dovolim biti bolnik.

Ker ne želim dovoliti bolezni, da me zmelje,

ker svoj fokus usmerjam v zdravje

in ker ljudi ne želim strašiti,

temveč vzpodbujati, opogumljati, bodriti.

Ker verjamem, da če se zmorem smejati, veseliti, boriti jaz, se bo večina lahko še bolj.

Ker sem koneckoncev porihtala, premagala, pozdravila že marsikaj in

ker me je ravno to naučilo, da je življenje dragulj in čudež –  minljivo kot metulj!

Kako to, da za moje 55 let trajajoče tegobe razen 3-4 ljudi, ni vedel nihče?

Zato, ker večina ljudi ne ve, kaj pomeni iti na obisk, v kavarno, restavracijo, na izlet, počitnice ali pa samo v domačo kuhinjo in se začeti zvijati od bolečin ali pa začeti krvaveti tam, kjer bi krvi nikoli ne smelo biti.

Dokler ne doživiš, ne veš in če ne veš, potem ne razumeš, kaj to je, kako boli in kaj se zgodi. Lažje mi je bilo napad z nasmehom na obrazu (pre)trpeti in ljudi okoli sebe ne vznemirjati, kot pa o tem, kar doživljam govoriti, druge v zadrego sebe pa v še večjo muko spravljati.

Ko je bilo nevzdržno, sem se pohecala in pomežiknila, družbo dodatno razvedrila in izginila – na najbližji wc.

Tam sem se v dveh gubah zlomljena cmerila in si od bolečine nemalokrat ustnice z zobmi razcepila.

Pa vsakič molila, da bolečina in napad čimprej bi minila.

Prvo, kar povsod, kamor grem, najprej preverim, je stranišče.

Kje in kakšno je.

Ker to je moje zatočišče, prostor, ki mi je (ja, le smejte se, ne zamerim vam) že večkrat rešil življenje.

Ko pa je prehudo in wc ne pomaga,  je (ponavadi) na vrsti urgenca.

Moj dragi mož je moj rešilec: ponoči ali podnevi, na petek ali svetek, pri -5 ali + 35, na nizkem štartu in vedno pripravljen, da letiva.

In zna biti tako hudo, da cvilim – ker čutim vsak kamen in vsako luknjo na cesti, aleluja!

Moje telo skorajda več ne rabi brati deklaracij na izdelkih – od pesticidov, aditivov, konzervansov, barvil, dišav itd. se začnem tresti, od 99% kozmetike se solzim, od vonja po cigaretih, vejpih, alkoholu itd. se dušim, od umetnih arom in dišav mi postane tako slabo, da me trese mrzlica.

Pogreta, postana ali ledena hrana/pijača so zame smrt, da bi pojedla neopran kos ne-ekološkega sadja bi zame pomenilo takojšnje krče in/ali vročino, hrana iz vrečke ali konzerve pa v najboljšem primeru samo slabost. Ker vidim, kaj vse ljudje jedo in pijejo, sem o sebi raje tiho. Pa saj mi ne bi verjeli, da od Coca Cole, ki jo mnogi dajejo celo majhnim otrokom, takoj zbolim. Moja bolezen je moja učiteljica. In prijateljica. Drži me daleč od svinjarije in imam (verjetno zato) že vse življenje idealno postavo, ogromno energije in neizmerno ljubezen ter hvaležnost za to, da sem živa. Vsak dan, ko se zbudim brez bolečin, skačem in plešem, pojem in se radostim – dobesedno! Tedaj se imam za najsrečnejšega človeka na svetu 🙂 Ko pa pridem v stik s čim, česar moje telo ne odobrava (nešteto reči je, lahko je npr. samo pikica stevie, mleka ali npr. gazirane pijače), potem se zgodijo muke Isusove in se pomanjšam na manjšo kot je šivankino uho in se takoj spomnim, da mi preostaneta samo še ponižnost in čiščenje: psihično in fizično. Tablete ne pozdravijo ničesar, agonijo samo dodatno poslabšajo in “omamijo”; ker tega ne želim, se jim na veliko izogibam. Ne upam rečti, da sem zdaj dobro, ker me vsak gib še vedno boli in ker spodnji del trebuha še vedno žari, a sem definitivno mnogo mnogo bolje kot pred petimi dnevi, ko se je tokratni napad začel. Nekoč me je mlad, prijazen bolničar, ki je asistiral zdravniku, nadvse presenetil. Medtem, ko je pripravljal iglo za vbod v roko, je rekel: “Midva sva pa prijatelja. Rad čitam vaše objave na FB in prav razveselim se, ko vidim, da ste napisali kaj novega.” Doktor je zastrigel z ušesi: “O čem pa pišete?” Ker sem bila vsa slabotna in nisem imela kaj dosti moči, je odgovoril mladenič. Zdravnik me je nekaj časa gledal, nato pa rekel: “Kaj pa o tem…” je pokazal na moje črevesje “ste tudi pisali?” Ne, sem odkimala. “Pa bi morali, ker ljudje ne vedo, v kakšnem zasvinjanem, ponorelem svetu živimo in kako zelo nas to uničuje. Večina jih je že tako zastrupljenih, da so na strupe že imuni, vi črevesniki pa reagirate na vse, na grde misli, slabo hrano, tablete… Napišite kdaj kaj tudi o tem!” Končno sem zbrala moč in pogum ter izpljunila nekaj, česar me je (bilo) sram. Hvala vsem, ki ste/boste prebrali in ki se niste/ne boste norčevali.