NE govorite (in ne razmišljajte) o tistem, česar si NE želite.
Ker vse, kar vztrajno omenjamo in čemur namenjamo pozornost, pride k nam.
Zakaj je toliko strahu, revščine, vojn in trpljenja? Zato, ker se ljudje s tem največ ukvarjajo.
O njih največ govorijo, razmišljajo, pred njimi najbolj trepetajo, bežijo, se jih bojijo.
S strahom, pomanjkanjem, ljubosumjem, zavistjo, jezo, maščevalnostjo, bolečino, žalostjo se največ ubadajo:
o njih sanjajo,
zaradi njih zbolevajo,
z njimi se zjutraj zbujajo,
z njimi živijo, dihajo jih privlačijo,
zaradi njih umirajo.
Prepojeni so z vsem tem
in zato kaj dosti ne hodim med ljudi.
Zato ne gledam tv in ne poslušam radia.
Zato delam doma in od doma ter zelo pretehtam, kam in zakaj grem.
Nisem oropala banke, niti zadela na loteriji in prav tako nisem ničesar (razen par starih, majavih kosov pohištva) podedovala – pa vendar živim v raju.
Zakaj, kako?
Predvsem zato, ker mi je od malih nog kristalno jasno, da bom lahko le to, kar o sebi mislim da sem in da bom lahko imela le to, kar si lahko predstavljam.
Sliši se smešno, pa ni.
In zdi se enostavno, a ni.
Če želiš živeti v pravljici, potem je prvo kar moraš storiti, (iskreno, globoko) verjeti v pravljice.
Mačji kašelj za otroke a peklensko težko, če ne celo nemogoče, za odrasle, kajne?
Meni uspeva in to več kot odlično!
En dokaz je pravljica, ki jo živim in ki mi jo, kot slišim, mnogi zavidajo, drug dokaz pa je knjižica
Resnična pravljica,
ki sem jo napisala pred več kot 20imi leti in ki jo mnogi ne razumejo (še) niti danes.
No, čeprav na prvi pogled knjigica za otroke, je v resnici presneto resno čtivo za odrasle, ki si upajo razmišljati širše in ki so vešči medvrstičnega branja.
Obožujem uganke, simbole, skrivnosti, šifre in mistiko – tega je v knjigi toliko, da če bralec vse to odkrije, razvozla in sestavi, dobi jasen načrt, kako za časa življenja v tukaj in zdaj,
ustvariti in priti v raj.
Tisti redki, ki so knjižico skrbno, počasi in večkrat prebrali pravijo, da je v njej zapisana koda človeškega bitja, šifra naše narave in…
Moja pravljica je dokaz, da pravljice v resnici SO in da tisti, ki to zanikajo (večina politikov, obstoječih sistemov itd.), lažejo.
Zakaj lažejo?
Zato, da preživijo.
Bolj kot so množice prestrašene, izčrpane, apatične, zaslepljene, izgubljene… lažje jih žejne čez vodo vodijo, molzejo, ustrahujejo.
Ko bodo ljudje začeli verjeti, da pravljice SO – tukaj in zdaj, da že živimo v raju in da nas vojne, reklame, krediti itd. pospešeno rinejo v pekel,
bo obstoječi sistem razpadel kot hišica iz kart.
Zamenjati je treba ploščo –
in namesto o peklu, poslušati, brati o pravljici.
Na prvi pogled knjižica za otroke, v resnici pa vse kaj drugega. Gre za pripoved o Duhovni rasti, ki jo v zgodbi prikazujem s trnovo potjo. In o Notranjem glasu (v pravljici ima podobo prijaznega, dobrodušnega in nezmotljivo modrega starca), ki prebiva v vsakem od nas in ki ga (žal) vse preredko slišimo in mnogo premalo poslušamo.
Vzrok naše notranje gluhosti (in slepote) je v (pre)hitrem, (pre)lagodnem in duhovno razvrednotenem modernem, v zakone, religije in v denar ujetem življenju.
Knjiga je na voljo v nemškem jeziku.
Na prvi pogled knjižica za otroke, v resnici pa vse kaj drugega. Gre za pripoved o Duhovni rasti, ki jo v zgodbi prikazujem s trnovo potjo. In o Notranjem glasu (v pravljici ima podobo prijaznega, dobrodušnega in nezmotljivo modrega starca), ki prebiva v vsakem od nas in ki ga (žal) vse preredko slišimo in mnogo premalo poslušamo.
Vzrok naše notranje gluhosti (in slepote) je v (pre)hitrem, (pre)lagodnem in duhovno razvrednotenem modernem, v zakone, religije in v denar ujetem življenju.
Knjigo, ki je napisana po resničnih dogodkih in je polna čudežev, ljubezni, trpljenja in sočutja, posvečam Marselu, družini in človeštvu. Tako, kot sem pri svojih treh letih vedela, da bom pisala, vem sedaj to, da bo roman »Sovje noči« poletel po vsem svetu in bo po njem posnet tudi film.
Roman je nastajal polnih 26 let. Od tedaj, ko je umrla Strina pa do tedaj, ko je umrl Marsel. Svoj fokus usmerjam v raziskovanje duha-duše-misli-srca in se poglabljam v svetove onkraj (zame izredno omejenega) človeškega uma. Neverjeten spomin, sposobnost v sanjah videti prihodnost in fascinacijo prehodov v druge dimenzije sem zaradi strahu in sramu, “kaj bodo rekli drugi”, skrivala do l. 2023, ko se je zgodil grozljiv umor. Bolečina ob izgubi mojega ljubega nečaka, ki je kot eden redkih vedel za mojo skrivnost in ki sem mu dva tedna pred srhljivo smrtjo obljubila, da bom “nikoli dokončano knjigo čudežev” po 26. letih pisanja končno le dokončala, me je pahnila v brezno blodnjav razpetih med življenjem in smrtjo.
Moreč misterij nečakove mučeniške smrti se je s pomočjo pisanja in pogovorov z ljubim Marselom, transformiral v osvobajajoče sočutje – v spoznanje in prepričanje o najvišji obliki ljubezni do vseh in vsakogar: vsi smo eno, vse je eno …
