Kaj delam narobe?

“Kaj delam narobe?” je vprašala Saša, ločena mamica dveh najstnikov.
“Imam dobro, uspešno kariero in plačo, ki mi jo marsikdo zavida. Otroka sta pridna in čeprav v divji puberteti, se ne morem pritoževati nad njima. Z bivšim imava spoštljiv odnos in zdaj, ko bi po vsej logiki lahko najbolj uživala, bila najbolj zadovoljna, sem zagrenjena, depresivna in prazna. S tem, kar imam nisem ne zadovoljna ne srečna. Ves čas mi nekaj manjka, ves čas nekaj iščem – pa ne vem kaj. Ne razumem, kaj se dogaja z menoj” je hitela razlagati in dodala, da je bila že na vseh mogočih tečajih, terapijah, seansah, vadbah – pa nič, nobene spremembe, nobenega premika na bolje: “Morda je celo še slabše… zdi se mi, da se v vsem znanju in nasvetih, ki jih dobivam od vsepovsod, že izgubljam pa ne vem več, čemu in komu slediti, kaj narediti?”

Ko sem ji povedala, da ni edina in da je ljudi, ki se utapljajo v informacijah, nasvetih in neskončnem preizkušanju številnih oblik samopomoči ogromno, se je začudila.

“Tudi jaz sem bila med temi a sem po 20ih letih brezglavega, skoraj obsedenega letanja od ene do druge tehnike, terapij in učenj začela ugotavljati, da problem ni zunaj mene, v tej ali oni metodi, tečaju ali učitelju, temveč v meni. Enormno znanje, ki sem si ga pridobila, je ostajalo na površini, zunaj mene in tako kot vse, česar ne ponotranjimo in s čemer ne dihamo, nam ne more pomagati. Točno to se dogaja tudi tebi in mnogim ostalim. Nimaš povezave s samo seboj, niti z okoljem. Živiš zunaj sebe in mimo sebe v rutinskem hlastanju po boljšem in lepšem življenju” sem ji sočutno razlagala in pojasnila, da sem pot od točke, ko si odrezan od samega sebe, pa do točke, ko si končno v sebi, že prehodila.

Od pogovora s Sašo je minilo 8 tednov. Sedaj že drugič posluša vse štiri sklope Tečaja življenja in pravi, da se ji začenja svetlikati, zakaj se je večino življenja počutila tako zelo prazno, žalostno in nezadovoljno.
Jogo izvaja sedaj drugače, tudi je, spi in diha drugače. Sebe in druge začenja videti, doživljati na nov način in zdi se ji, da se je vse spremenilo, da je vse okoli nje začelo postajati bolj živo, lepše, prijaznejše.

Seveda ni stvar v drugih – vzrok je v njej!
Končno je začela čutiti samo sebe, končno je začela izhajati iz same sebe, iz svojega notranjega središča.

Spremenila je težišče svojega obstoja in zato se je (avtomatično!) začelo spreminjati tudi vse okoli nje.

Celo nebo 🙂
Pravi namreč, da zdaj lepoto vidi še v turobnem, sivem nebu nad seboj.

Odzivi bralcev

Izsek iz intervjuja o knjigi Sovje noči: odziv ene izmed bralk.

Das wahre Märchen

Na prvi pogled knjižica za otroke, v resnici pa vse kaj drugega. Gre za pripoved o Duhovni rasti, ki jo v zgodbi prikazujem s trnovo potjo. In o Notranjem glasu (v pravljici ima podobo prijaznega, dobrodušnega in nezmotljivo modrega starca), ki prebiva v vsakem od nas in ki ga (žal) vse preredko slišimo in mnogo premalo poslušamo.

Vzrok naše notranje gluhosti (in slepote) je v (pre)hitrem, (pre)lagodnem in duhovno razvrednotenem modernem, v zakone, religije in v denar ujetem življenju.

Knjiga je na voljo v nemškem jeziku.

»Resnična pravljica« je mala knjiga velikih resnic

knjige-image

Na prvi pogled knjižica za otroke, v resnici pa vse kaj drugega. Gre za pripoved o Duhovni rasti, ki jo v zgodbi prikazujem s trnovo potjo. In o Notranjem glasu (v pravljici ima podobo prijaznega, dobrodušnega in nezmotljivo modrega starca), ki prebiva v vsakem od nas in ki ga (žal) vse preredko slišimo in mnogo premalo poslušamo.

Vzrok naše notranje gluhosti (in slepote) je v (pre)hitrem, (pre)lagodnem in duhovno razvrednotenem modernem, v zakone, religije in v denar ujetem življenju.

SOVJE NOČI Pogovori z Marselom

knjige-image-2

Knjigo, ki je napisana po resničnih dogodkih in je polna čudežev, ljubezni, trpljenja in sočutja, posvečam Marselu, družini in človeštvu. Tako, kot sem pri svojih treh letih vedela, da bom pisala, vem sedaj to, da bo roman »Sovje noči« poletel po vsem svetu in bo po njem posnet tudi film.

Roman je nastajal polnih 26 let. Od tedaj, ko je umrla Strina pa do tedaj, ko je umrl Marsel. Svoj fokus usmerjam v raziskovanje duha-duše-misli-srca in se poglabljam v svetove onkraj (zame izredno omejenega) človeškega uma. Neverjeten spomin, sposobnost v sanjah videti prihodnost in fascinacijo prehodov v druge dimenzije sem zaradi strahu in sramu, “kaj bodo rekli drugi”, skrivala do l. 2023, ko se je zgodil grozljiv umor. Bolečina ob izgubi mojega ljubega nečaka, ki je kot eden redkih vedel za mojo skrivnost in ki sem mu dva tedna pred srhljivo smrtjo obljubila, da bom “nikoli dokončano knjigo čudežev” po 26. letih pisanja končno le dokončala, me je pahnila v brezno blodnjav razpetih med življenjem in smrtjo.

Moreč misterij nečakove mučeniške smrti se je s pomočjo pisanja in pogovorov z ljubim Marselom, transformiral v osvobajajoče sočutje – v spoznanje in prepričanje o najvišji obliki ljubezni do vseh in vsakogar: vsi smo eno, vse je eno …