Stvari, kraje, dogodke in ljudi, je dobro (po)gledati še iz drugih, manj znanih zornih kotov.
Na tak način zlajnano in dolgočasno lahko hitro postane zanimivo, pocukrano se spremeni v elegantno, nerealno v realno, neprivlačno v privlačno, ceneno pa v dragoceno (ali obratno).
Ko eno in isto (stavbo, znamenitost, partnerja, učitelja, sovražnika…) opazujemo z drugega gledišča, se spremenijo naša naravnanost, energija, ravnanje in počutje.
Premaknimo se.
Spremenimo zorni kot in točko gledišča.
Ne opazujmo reči, dogodkov, življenja in ljudi iz vedno iste pozicije, ker obstaja velika verjetnost, da jih ne bomo videli/razumeli/ocenili (dovolj) dobro in ker se jih bomo (pre)hitro naveličali.
Sama se hoji po shojenih poteh in istim perspektivam izogibam.
Preveč me dolgočasijo, preveč upočasnjujejo.
Tisto, kar nas dolgočasi (in tega ni malo: služba, šola, zakon, družina, celo počitnice, izleti, zabave in druženje), nam jemlje energijo in nas stara.
Nekoč so se dolgočasili samo odrasli, zdaj se hudo dolgočasijo (in to je strašljivo!)že tudi otroci. Nihče jih ne (na)uči, kako nekaj, kar so že 100x videli, pogledati/doživeti kot da je prvič.
Kako spremeniti svojo naravnanost, motivacijo, inspiracijo in percepcijo ter s tem dvigniti vibracijo?
Recimo tako, da na svetovno znani destinaciji, kjer si bil že ničkolikokrat, greš tja, kjer se nahajajo le redki. Da poiščeš točko, odkoder te znamenitosti še nisi videl in da na tej oblegani znamenitosti najdeš kaj, kar vidijo le redki.
Ko bomo na tak način znali in zmogli gledati/videti tudi svoje partnerje, otroke, sosede, sodelavce… bomo na konju.
Hja… življenje je igra, če (se) znamo igrati.
Na prvi pogled knjižica za otroke, v resnici pa vse kaj drugega. Gre za pripoved o Duhovni rasti, ki jo v zgodbi prikazujem s trnovo potjo. In o Notranjem glasu (v pravljici ima podobo prijaznega, dobrodušnega in nezmotljivo modrega starca), ki prebiva v vsakem od nas in ki ga (žal) vse preredko slišimo in mnogo premalo poslušamo.
Vzrok naše notranje gluhosti (in slepote) je v (pre)hitrem, (pre)lagodnem in duhovno razvrednotenem modernem, v zakone, religije in v denar ujetem življenju.
Knjiga je na voljo v nemškem jeziku.
Na prvi pogled knjižica za otroke, v resnici pa vse kaj drugega. Gre za pripoved o Duhovni rasti, ki jo v zgodbi prikazujem s trnovo potjo. In o Notranjem glasu (v pravljici ima podobo prijaznega, dobrodušnega in nezmotljivo modrega starca), ki prebiva v vsakem od nas in ki ga (žal) vse preredko slišimo in mnogo premalo poslušamo.
Vzrok naše notranje gluhosti (in slepote) je v (pre)hitrem, (pre)lagodnem in duhovno razvrednotenem modernem, v zakone, religije in v denar ujetem življenju.
Knjigo, ki je napisana po resničnih dogodkih in je polna čudežev, ljubezni, trpljenja in sočutja, posvečam Marselu, družini in človeštvu. Tako, kot sem pri svojih treh letih vedela, da bom pisala, vem sedaj to, da bo roman »Sovje noči« poletel po vsem svetu in bo po njem posnet tudi film.
Roman je nastajal polnih 26 let. Od tedaj, ko je umrla Strina pa do tedaj, ko je umrl Marsel. Svoj fokus usmerjam v raziskovanje duha-duše-misli-srca in se poglabljam v svetove onkraj (zame izredno omejenega) človeškega uma. Neverjeten spomin, sposobnost v sanjah videti prihodnost in fascinacijo prehodov v druge dimenzije sem zaradi strahu in sramu, “kaj bodo rekli drugi”, skrivala do l. 2023, ko se je zgodil grozljiv umor. Bolečina ob izgubi mojega ljubega nečaka, ki je kot eden redkih vedel za mojo skrivnost in ki sem mu dva tedna pred srhljivo smrtjo obljubila, da bom “nikoli dokončano knjigo čudežev” po 26. letih pisanja končno le dokončala, me je pahnila v brezno blodnjav razpetih med življenjem in smrtjo.
Moreč misterij nečakove mučeniške smrti se je s pomočjo pisanja in pogovorov z ljubim Marselom, transformiral v osvobajajoče sočutje – v spoznanje in prepričanje o najvišji obliki ljubezni do vseh in vsakogar: vsi smo eno, vse je eno …
