Jutra so lahko tudi taka. Spokojna in zadovoljna.
Mirna, umirjena.
Ne, nisem na dopustu, niti nisem bolna. V domači trenerki, s skodelico vročega čaja ob romantično zakurjenem kaminu, diham življenje in uživam ob misli, kaj vse me čaka danes in česa vse se veselim.
Hvaležna, da mi je uspelo uresničiti otroške sanje, se spominjam Kovačove Katice, Kobiljske stare mame.
Spali sva v kuhinji, ki je bila edini ogrevan prostor v hiši. Ona na mali leseni, lepo izrezbarjeni masivni postelji v kotu, jaz pa na klopi pod oknom. Zato, da bi ne padla na tla, so Kovačova mati preprosto a robustno kmečko mizo, potisnili čisto do klopi. Zgodnja jutra, ko je večina sveta še spala, so bila najlepša. Mati so s šraklinom roštali po malem kurišču starega štedilnika na drva. S prvimi plameni so se na strop pognale poplesujoče sence, z njimi pa še dušo božajoča toplota. Ko je nosnice pobožal vonj sveže dišeče bele kave, sem bila najsrečnejši otrok na svetu. Zaklela sem se, da bom tako mirno in spokojno, kot Kovačova mati, živela tudi jaz. Da ne bom šla po poti staršev, ki sta že navsezgodaj lovila urine kazalce in stres, ki ju je nažiral od jutra do večera.
Ni bilo lahko in ni bilo redko, ko sem že skoraj obupala – misleč, da bom o jutrih Kovačove Katice lahko le še sanjala.
Po desetletjih trdega, načrtno v moj cilj usmerjenega dela, mi je končno uspelo!
Če bi vedela, kar vem sedaj, bi mi zagotovo uspelo že mnogo prej – kako, kaj, zakaj?
Na prvi pogled knjižica za otroke, v resnici pa vse kaj drugega. Gre za pripoved o Duhovni rasti, ki jo v zgodbi prikazujem s trnovo potjo. In o Notranjem glasu (v pravljici ima podobo prijaznega, dobrodušnega in nezmotljivo modrega starca), ki prebiva v vsakem od nas in ki ga (žal) vse preredko slišimo in mnogo premalo poslušamo.
Vzrok naše notranje gluhosti (in slepote) je v (pre)hitrem, (pre)lagodnem in duhovno razvrednotenem modernem, v zakone, religije in v denar ujetem življenju.
Knjiga je na voljo v nemškem jeziku.
Na prvi pogled knjižica za otroke, v resnici pa vse kaj drugega. Gre za pripoved o Duhovni rasti, ki jo v zgodbi prikazujem s trnovo potjo. In o Notranjem glasu (v pravljici ima podobo prijaznega, dobrodušnega in nezmotljivo modrega starca), ki prebiva v vsakem od nas in ki ga (žal) vse preredko slišimo in mnogo premalo poslušamo.
Vzrok naše notranje gluhosti (in slepote) je v (pre)hitrem, (pre)lagodnem in duhovno razvrednotenem modernem, v zakone, religije in v denar ujetem življenju.
Knjigo, ki je napisana po resničnih dogodkih in je polna čudežev, ljubezni, trpljenja in sočutja, posvečam Marselu, družini in človeštvu. Tako, kot sem pri svojih treh letih vedela, da bom pisala, vem sedaj to, da bo roman »Sovje noči« poletel po vsem svetu in bo po njem posnet tudi film.
Roman je nastajal polnih 26 let. Od tedaj, ko je umrla Strina pa do tedaj, ko je umrl Marsel. Svoj fokus usmerjam v raziskovanje duha-duše-misli-srca in se poglabljam v svetove onkraj (zame izredno omejenega) človeškega uma. Neverjeten spomin, sposobnost v sanjah videti prihodnost in fascinacijo prehodov v druge dimenzije sem zaradi strahu in sramu, “kaj bodo rekli drugi”, skrivala do l. 2023, ko se je zgodil grozljiv umor. Bolečina ob izgubi mojega ljubega nečaka, ki je kot eden redkih vedel za mojo skrivnost in ki sem mu dva tedna pred srhljivo smrtjo obljubila, da bom “nikoli dokončano knjigo čudežev” po 26. letih pisanja končno le dokončala, me je pahnila v brezno blodnjav razpetih med življenjem in smrtjo.
Moreč misterij nečakove mučeniške smrti se je s pomočjo pisanja in pogovorov z ljubim Marselom, transformiral v osvobajajoče sočutje – v spoznanje in prepričanje o najvišji obliki ljubezni do vseh in vsakogar: vsi smo eno, vse je eno …
