Vsi imamo svoje sence, rane in pomanjkljivosti. Travme, nesamozavest in strahovi, ki poganjajo iz njih, nosijo s seboj izredno nizke vibracije in če vse to, kar nas teži, plaši, jezi, prikrivamo ali zanikamo, so naše energije še nižje.
“Se vi nikoli ne šminkate?” vpraša mladenka za blagajniškim pultom.
Moja nenališpana, proti njenim bleda usta se razlezejo v širok nasmeh: “Tako je, nikoli.”
Med skeniranjem artiklov, ki jih pobira s tekočega traku, nadaljuje: “Spremljam vas na FB in rada berem vaše objave. Včasih vas vidim še tu v trgovini in ker vas nikoli ne vidim naličene, me pač zanima…”
Kača čakajočih v vrsti se je hitro daljšala. Pohitela sem s plačilom in radovedni mladenki na brzino namignila: “Morda pa na to temo napišem kakšno objavo.”
Z iskrivimi očmi je odvrnila: “Polepšali bi mi dan!”
Potrebe po pri ljudeh že tisočletja stari navadi ličenja, nisem imela nikoli.
Več kot je “šminkanja” in bolj kot je lišpanje “moderno”, bolj me odbija.
V svetu igre in laži med ljudmi sta make-up in obleka ena od najcenejših ter najlažje dostopnih možnosti za blef.
Od malega naprej me bolj kot zunanjost in fasada zanimata notranjost in ozadje – pa naj gre za osebo, omaro, učenje ali dogodek.
Iščem bistvo in raziskujem globino; zanima in privlači me vsebina ter tisto, kar ljudje skrivajo. Všeč mi je zlezti pod površje in razkriti tisto, kar je prikrito, težko dosegljivo ali težje razumljivo.
Šminka je zame nekaj, kar prekriva, skriva, izkrivlja, olepšuje, prikriva.
Je nekaj, česar na sebi ne želim niti približno.
Ker želim, da me drugi vidijo takšno, kakršna sem: direktna, iskrena, pogumna, samozavestna, uporniška, preprosta, skromna in nenarejena. Torej tudi naravno postarana.
Ne želim biti upicanjena lutka, niti drugim všečna modna gurujka z narisanimi obrvmi, našobljenimi pobarvanimi ustnicami ali bleščečimi se umetnimi nohti – sama sebi bi se zdela kot klovnovska krava s sedlom.
V živo ali na videu, na FB ali TV – vedno me boste videli takšno, kakršna sem in ne tako, kot bi se (glede na zlagane predstave sveta, v katerem živimo) šikalo.
Z zelo pokončno glavo in širokim nasmehom na (neobdelanem) obrazu korakam strumno in veselo proti 60ki izredno dobro zavedajoč se, kdo in kaj sem ter kako se do te narav(na)nosti pride.
Zagotovo ne s šminko in (takšnimi ali drugačnimi) maskami.
več na www.tecajzivljenja.si
P.S. Mladenka na blagajni, upam, da sem ti polepšala dan! In upam, da sem ga polepšala tudi vsem vam 😀
Na prvi pogled knjižica za otroke, v resnici pa vse kaj drugega. Gre za pripoved o Duhovni rasti, ki jo v zgodbi prikazujem s trnovo potjo. In o Notranjem glasu (v pravljici ima podobo prijaznega, dobrodušnega in nezmotljivo modrega starca), ki prebiva v vsakem od nas in ki ga (žal) vse preredko slišimo in mnogo premalo poslušamo.
Vzrok naše notranje gluhosti (in slepote) je v (pre)hitrem, (pre)lagodnem in duhovno razvrednotenem modernem, v zakone, religije in v denar ujetem življenju.
Knjiga je na voljo v nemškem jeziku.
Na prvi pogled knjižica za otroke, v resnici pa vse kaj drugega. Gre za pripoved o Duhovni rasti, ki jo v zgodbi prikazujem s trnovo potjo. In o Notranjem glasu (v pravljici ima podobo prijaznega, dobrodušnega in nezmotljivo modrega starca), ki prebiva v vsakem od nas in ki ga (žal) vse preredko slišimo in mnogo premalo poslušamo.
Vzrok naše notranje gluhosti (in slepote) je v (pre)hitrem, (pre)lagodnem in duhovno razvrednotenem modernem, v zakone, religije in v denar ujetem življenju.
Knjigo, ki je napisana po resničnih dogodkih in je polna čudežev, ljubezni, trpljenja in sočutja, posvečam Marselu, družini in človeštvu. Tako, kot sem pri svojih treh letih vedela, da bom pisala, vem sedaj to, da bo roman »Sovje noči« poletel po vsem svetu in bo po njem posnet tudi film.
Roman je nastajal polnih 26 let. Od tedaj, ko je umrla Strina pa do tedaj, ko je umrl Marsel. Svoj fokus usmerjam v raziskovanje duha-duše-misli-srca in se poglabljam v svetove onkraj (zame izredno omejenega) človeškega uma. Neverjeten spomin, sposobnost v sanjah videti prihodnost in fascinacijo prehodov v druge dimenzije sem zaradi strahu in sramu, “kaj bodo rekli drugi”, skrivala do l. 2023, ko se je zgodil grozljiv umor. Bolečina ob izgubi mojega ljubega nečaka, ki je kot eden redkih vedel za mojo skrivnost in ki sem mu dva tedna pred srhljivo smrtjo obljubila, da bom “nikoli dokončano knjigo čudežev” po 26. letih pisanja končno le dokončala, me je pahnila v brezno blodnjav razpetih med življenjem in smrtjo.
Moreč misterij nečakove mučeniške smrti se je s pomočjo pisanja in pogovorov z ljubim Marselom, transformiral v osvobajajoče sočutje – v spoznanje in prepričanje o najvišji obliki ljubezni do vseh in vsakogar: vsi smo eno, vse je eno …
